NA KRIŽU LJUBEZNI

Avtor: Josip Osti

Zbirka:VEDUTE

Potem ko je Josip Osti v maternem jeziku že ustvaril impozanten pesniški opus, je temu pogumnemu pesniku uspel – za slehernega pisatelja in še posebej za pesnika – skrajno tvegan korak: prestopil je v drug jezik, začel je pesniti v slovenščini. In je to storil na jezikovno mojstrski in izrazno suveren način. Doslej je v slovenščini objavil sedem pesniških zbirk: Kraški Narcis (1999), Veronikin prt (2002), Rosa mystica (2005), Vse ljubezni so nenavadne (2006), Tomajski vrt (2007), Med koprivo in križem (2007) ter Jutranjice, večernice (2009). V zadnjih treh zbirkah je Osti napolnil ozko posodo japonskega haikuja s širokim, močnim in osebnim pesniškim izrazom. S preselitvijo iz maternega v slovenski jezik se je v prizmi Ostijevega doživljanja sveta zgodila pomenljiva sprememba. Pesmi v slovenskih zbirkah nenehno zoperstavljajo življenjski občutji Sarajeva in Krasa, vojne in miru, bolečega spomina in bolečega upanja, razdejane preteklosti in mukoma, z ljubeznijo sestavljenega kraškega kamenja, edinega znamenja za-upanja v sedanjost in upanja v prihodnost. Čeprav se navezuje na bistvene značilnosti Ostijeve poetike, se zdi, kot da bi se ob prestopu v drug in drugačen jezik pesniška intonacija spremenila: če je v pesmih maternega jezika prevladoval narativni, epski ton, v slovenskih pesmih prevladuje lirska uglašenost. Josip Osti je eden izmed najbolj izrazitih in samosvojih pesnikov erotične lirike. Kljub za naš čas nenavadni neposrednosti izraza njegove ljubezenske pesmi izžarevajo kompleksna, večpomenska sporočila. V nasprotju z mnogimi literarnimi kritiki in celo pesniki, ki se bojijo direktnosti nagovora, Josip Osti ve, da je vez med ljubeznijo in pesmijo temelj človeškega sveta: ni ljubezenske lirike, ki bi ne bila osebno izpovedna. Eros je domovina Pesmi, Pesem je srce Erosa. Eros je temna svetloba, luč, ki vsebuje senco, življenje, ki poraja svoj lastni konec. Prav tragična zavest o minljivosti podeljuje Ostijevemu vedremu in očarljivemu vitalizmu globino pesniške vizije. Pesnik vseskozi živi in izreka paradoksalno naravo ljubezni, ki bi jo lahko označili z jedrnato Gradnikovo formulacijo Eros Thanatos. Ljubezen in smrt sta pri Ostiju izenačena, uravnovešena kot nasprotna tečaja iste zemlje, predpogoja drug drugemu: smrt je temno ozadje, ki poudarja svetlobo življenja, ljubezen pa je svetlo ozadje, ki kaže enkratno, neponovljivo vrednost slehernega trenutka in tako osvetljuje tudi temno votlino smrti. Ljubezen se pravzaprav poraja iz smrtnosti, ljubezen je hči smrti: ljubezen edina premaga smrt, a jo tako tudi potrdi. Pesmi, ki jih je pisal ob smrti žene Barbare, sodijo med najbolj pretresljive ljubezenske elegije. V zbirki Na križu ljubezni se zgodi nova pesniška kristalizacija prvih in poslednjih reči. Tudi tu se pesnik vrača h grobu ljubljene žene, ki pa je razsvetljen z novo svetlobo – svetlobo pomladi, ki pride po dolgi zimi. Če je prej ubesedoval padec življenja v smrt, tu ubeseduje čudež porajanja življenja iz smrti. V luči nove ljubezni, te milosti, ki osmišlja razdejano življenje, pesniška beseda znova zagori in ujame tisto krhko ravnovesje med žalostinko in hvalnico, ki je značilno za resnično poezijo. V tem bogatem in globoko predihanem razponu, v tem človeškem križanju vidim poglavitno vrednost presunljive pesniške zbirke Na križu ljubezni.

Razprodano