SINGAPUR

Avtor: Vida Pelc Bajković

Zbirka:VEDUTE

Dejstvo je, da je sodobna poezija nastala iz péte pesmi kot sosledje melodije ter semantičnih podob, ki se je seveda zlilo v preplet obojega, kar je še kako razvidno iz pesmi v vaših rokah: le-te so eno samo vozlanje ekspresivnih podob v vrtinčasti ritem, narekovan skozi notranji monolog kot presunljiv dvogovor s sabo in samoto, v kateri odpeva narava v magičnem zvočju, da se leví telesno v netelesno ter v uročen priklic moškega, ki se oglaša skozi mističnega »menelaja izza devetih gora«. Poezija na teh straneh vznika iz notranjih širjav, verzi, ki jih pesnica (na)niza, pa so odbleski duha, ki se preslikava v kalejdoskop intuitivnih podob, ki si sledijo do tolmunov, razprtih v vselej nove tišine. In miline. Prav lapidarna govorica, ki jo pesnica gradira z elipsami, sinestezijami ter pastavčnimi verzi brez ločil, daje poeziji primarno dimenzijo: da se jo prebira, bolje rečeno recitira, v enem dihu. Še več: ob vsakem vnovičnem branju se nam odpirajo doslej pristrte pesniške pokrajine. Ki pa seveda niso zemljepisne destinacije, na kar morda aludira naslov zbirke, temveč notranja križpotja in vsepotja, na katerih se pesnica ustavlja kot pronicljiv navigator med banalnim vsakdanom, spominskimi reminiscencami ter erotiko: ob tem se seveda sunkovito ter neuganljivo menjavajo potopljeni letni časi, ki da jih »barva v belino zasačeni tat« za dežele, v katerih so »vse ženske sveta lepe in imajo lepe pahljače«. Pesniško deželje Vide Pelc Bajković je simbolno zavedeno s štirimi praelementi, vsak od njih pa se oglaša kot samosvoj register: ogenj kot »ritem mesa in nemesa«, voda kot »drsenje črnine čez njega dni«, zrak kot padanje in lebdenje »v kovinsko modro«, zemlja pa kot groteskni »hodnik s konci«, po katerem podrsavajo presunljivi koraki, če se le odtrznejo ena sama vrata. Da se izza njih sklene krog v stožec zaumnih barvnih nanosov: od rdeče, »okrogle, kotaleče in vroče«, do (vse)mogočne beline, ki te pridvigne, »ko se izpoješ«. Vmes pa kraljuje črna, ki jo krojijo tako »škarje« kot »to scare«, temni kolorit, ki se primeša k jutranji kavi z rollingi ter pomotni tako perilo kot oblačilo, medtem ko je »samo meso / izpod kute / belo / z nočmi zadegano / presijano z jutri / z opoldnevi prevejeno / slovesov preobjedeno«. Mestoma, predvsem izza »risa s črno«, to smolnino pogumno prebode reženj svetlobe, ki prekipi v krajinarskih pejsažih v pogansko zelenilo, med katerim preči voda. Voda, po kateri »zatiplje pajek«, da se »iz rane z jezikom pobira žerjavico«, medtem ko »divji kostanj ob njej prezeba«. Lirika, ki je pred vami, je eno samo žuborenje vsemirne in hkrati vsevidne vodnine, ki se hipoma primakne iz ponikalnice, da bi se že v naslednjem trenutku prikrila ali pohitela v slap. In se nikoli leno razlezla. Seveda je brezdaljni izvir v sami pesnici, ki se še kako zaveda, da se vse struge poiščejo v praoceanu duše ter kozmosa, ki luščita telo, in da le še poezija zmore do dandanes že presušnih atlantidskih globin. Do katerih se je treba potapljati do zadnjega daha, kot seveda tudi v ta subtilni in vznemirljiv pesniški prvenec. Milan Vincetič

Razprodano