MARENBERG

Avtor: Branko Šomen

Zbirka:VEDUTE

Marenberg je knjiga spominjanja, pesniško potovanje čez imaginarni Atlantik v nevidno pokrajino, ki živi edino v nas. Tam, v tistem prvotnem, brezčasnem, mitskem Marenbergu, je morebiti še vedno vse tako kot je nekoč bilo, na pragu hiše, kot na tisti črno-beli fotografiji, stoji še vedno deček, ki še ne pozna vprašanja, //In kaj se je zgodilo z mano?/ Mama/Kaj se je zgodilo z mano?//. Pesnik, mojster spominjanja, zdaj že ve, kar je slutil otrok, čemu se je takrat čudil, namreč, na koncu poti stoji samo vprašanje, ki ga vzdrži edino pesem. Tukaj nič ni izgubljeno, dokončno, v telesu pesmi vse živi dalje, namreč //Dalje kosijo nad topoli bele oblake/Moji angeli varuhi, mladosti/moje čuvarji, naši simboli//. Pesnjenje je življenje v več prostorih hkrati, naselitev in potovanje, a tudi večno vračanje, iskanje izgubljenega doma. Nekaj nas vleče proti obzorju, na tisto nevidno črto, ki loči vse, morebiti je to slutnja, čar skrivnosti, misel, da bi življenje lahko bilo tudi drugačno, vendar hkrati nas ta ista moč, lepota, nezadržno vabi nazaj, v minuli in starovečni čas, kjer se še živi po nekdanji postavi in smo edino zares doma. Tudi to je pesem. //Sicer pa sem staromodni gospod/Ki nosi na roki dvojno uro/Prva kaže čaš življenja v Ameriki/Druga napoveduje smrt v Evropi//. Zagotovo ni naključje ali zgolj domislica, da je pesnik tretji cikel v knjigi naslovil Akirema, kar je seveda nazaj brana Amerika, namreč za mnoge je Amerika še vedno obljubljena dežela, svet onkraj Herkulovih vrat. Tako je bilo v teh tihih, zatišnih in ravninskih krajih, kjer je odraščal naš pesnik, tako je nekje še danes, namreč Amerika je eden od slepečih simbolov XX. stoletja, časa, ki je živel od velikih idej in lepih iluzij. Amerika je kot na filmu. Naš pesnik je hrepenel po filmu, morebiti ne po takšnem, vendar moč, lepota in privlačnost iluzije je nepremagljiva, v tem boju je vsak pesnik na nek način poražen, //Vse je tako preprosto, pisano, cvetlično/Amerika je narejena za naivne ljudi//. Pa vendar nekoliko više avtor v isti sapi zapiše, //Nenadoma je rekla kako ji je težko/Oditi iz Los Angelesa/To je postalo najino mesto//. Pesnik je odkril svojo Akiremo, prostor pod soncem za dva, razgled z vrha otoka, od koder se lahko tiho in odkrito zazre v dečka, ki stoji na pragu hiše v Marenbergu in bo v naslednjem hipu že stekel proti obzorju. Dušan Šarotar