MED REPOM IN GLAVO

Avtor: Marko Kravos

Zbirka:VEDUTE

»Sem še metulj, / še utripajo krila? / Bucika me umirja,« je s kančkom grenkobe zapisano v zadnji kitici samoironične, s črnim humorjem obarvane pesmi Metulj v okviru. Za tržaškega pesnika Marka Kravosa je, kot tudi sicer za večino njegovih knjig, v zbirki Med repom in glavo značilno, da s svojimi verzi z realistično natančnostjo in kritično ostrino poimenuje stvari, pojme in družbena dogajanja takšna, kakršna so ali pa bi morala biti. Spet drugič pa poimenovanja stvari, pojmov in družbenih dogajanj na formalni ali vsebinski ravni z zanj značilno domišljijo poetično preigrava in jim s tem dodaja nove in nove dimenzije. Zdi pa se, da je za pričujočo zbirko bistvena predvsem neizmerna zvestoba lastni pesniški drži, večplastni pogled, ki v amebasti krog svojega mediteransko razprtega obzorja, dišečega po sivki in morju, lahko zajame protipole. Tega pa Kravos ne doseže s hladnim, kontemplativno filozofičnim pogledom vsevednega pesnika, ampak s človeško toplino, z mehkim infantilizmom, ki osvobaja in vedri, z igrivim obračanjem sveta na glavo, z na videz prostodušnimi, a v resnici zelo globokoumnimi trditvami, ki jih z lahkoto lahko prenesemo iz ožjega v širši prostor. Za zbirko so značilna pogosta in presenetljiva prehajanja iz usodnosti v igrivost in obratno. Prav v poroznosti prehajanja je Kravosova poezija najmočnejša.pesnikovo soglasje s svetom je soglasje sveta z njegovo besedo, se pravi z »močjo, modrino in vedrino«. Morda prav zaradi tega Kravos ne zapiše pesmi o vinu, vodi, ribah in nabrežju, ampak zapiše Pitno, Vodno, Ribjo in Nabrežno pesem. Na ta način je vse, kar omenjeni pojmi simbolizirajo, ne samo v pesnikovem sočasnem tržaškem, ampak tudi v širšem prostorskem in časovnem okviru, bralcu sveže in oprijemljivo blizu. (B. Gombač)

Razprodano