Avtor: Marko SAMEC
Zbirka:STAREJŠE IZDAJE
Samec s svojo drugo pesniško knjigo potrjuje, da je njegovo pisanje svež glas v slovenski poeziji. Če ga že moramo umeščati in iskati vzporednice, potem velja ugotoviti, da je rojen pod tisto temno zvezdo, ki zaznamuje dekadente vse od Baudelaira, Rimbauda pa do danes. Njegova poezija je izbruh subjekta, ki nasladno odkriva svojo enkratnost in zapisanost časovnemu izbrisu. Čeprav je levitev v individualnost pogosto boleča, pesniku ne zmanjkuje ustvarjalnega zagona. Zaganja se k lepoti, ki stopa na piedestal religije. Vmes so žalitve, žalitve na račun množice, ki bezlja po svetu brez zavesti o svoji bivanjski zamejenosti kot čreda pred klavca. Markova poezija je resda poezija upora zoper toge družbene konvencije, a se vendarle ne utaplja v svetobolju. Vanjo je vgrajeno kafkovsko spoznanje, da so vrata postave stesana za vsakogar posebej in da bo vsakdo nekoč vstopil skozi svoj prehod. Markov lirski subjekt tako pogosto besni nad bebavostjo in neobčutljivostjo okolja, a se hip zatem posmehne in odide svojo pot. Proti predelom, ki vsaj obetajo. Proti ljubezni. Proti pesmi.