Avtor: Dušan Merc
Zbirka:STAREJŠE IZDAJE
Merčev prehod od romanov h kratki prozi je logičen in konsistenten. Zdi se, da so se njegove epske osebe, ki so bile slepi potniki po razsežnih prostorih in časih, ustalile na enem mestu. Kratkice so navznoter strukturirane kot pojemanje, začnejo se s koncem, z »junakom«, ki je nihče, ki je zavestno izgubil vse. Tako je že v prvi zgodbi konec povezan z začetki. Da bi se konec lahko zgodil, je treba na začetek, da bi lahko bila izguba popolna, se je potrebno vrniti. Na prvi pogled se zdi, da je vrnitev v topli začetek, v maternico vsega, v fantazmatski prostor mladosti. Toda razgrnitev spominov na topli dom pokaže, da ni bil dom nikoli topel, da so bili že začetki zaznamovani z izgubami, da je bila že prva hiša hiša ljudi, ki nimajo nič. In kakor se k začetnemu niču, začetnim izgubam zateče prva oseba, se k njim neprenehno vračajo tudi naslednje osebe. Kratkice so katalog izgubljenega in izgubljanja. Transparentno uberejo formo spominov, včasih ostanejo distanciran popis minulega, drugič se protagonisti ob tem, kar še imajo ali bi morda lahko imeli, spomnijo na tisto, kar so nekoč izgubili, zgodovinska zavest tesnobno preči živost. Nominacija za nagrado Fabula 2005.