REQUIEM ZA GOSPO GORŠIČEVO

Avtor: Matej Krajnc

Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja

Življenje je presilovito, da bi ga zmogli brez predaha, a je na drugi strani tudi pisanje Mateja Krajnca o večno živeči, a žal že pokojni Cirili Goršič, prav tako silovito, kot da ga je napisal brez predaha. Najbrž je tam nekje na Vodmatu v Ljubljani, kjer je v času pisanja čepel in pestoval svoje celjske nostalgije, nekoč vdihnil, v šupu natipkal petdeset strani in šele potem izdihnil. No, tako ga je treba tudi prebrati. Brez predaha. In če ne gre tako, pač ne gre. Potem je mogoče celo bolje, da ga kar odložite. A dvomim, da ga boste uspeli odložiti, dokler se ne boste kar naenkrat znašli pred celo dolino tetrisa. Pred tem pa se vam bo pred očmi zvrstila vsa žlahta Goršičke ter vseh drugih celjskih modelov in originalov, njihovih zgod in nezgod, ki so skozi ustno izročilo preživeli do Krajnčeve upodobitve v tem zapisu. Kakor tudi spomini in podobe vrste celjskih kvartirjev in hiš, ki jih je čas dobesedno povozil in prekril z asfaltom ter velikopotezno infrastrukturo hitro razvijajočega se logističnega centra v državi. Očaranost po zaključenem branju (poleg doline tetrisa seveda) pride iz spoznanja, kako je Matej Krajnc uspel iz tistega, česar skoraj nihče več ne vidi ali se mu ne zdi omembe vredno, iztisniti cel roman. Res da kratek, a ne bomo zdaj gledali romanu v zobe. Saj tukaj ne gre za vprašanje vojne in miru, temveč za vprašanje branja. Za branje gre in če se želite osvežiti z branjem, je to prava knjiga! Ta kljub svojemu, kot gromšek resnemu naslovu (bohjetre kje je Krajnc našel ta requiem) in celi paradi mrličev, ki cepajo, kot muhe (Cak. In konec!), ter duhov, ki vstajajo iz njih in prihajajo nazaj s furmanskim vozom, brez vsakega predsodka nadaljuje z vedrim pripovedništvom Močilarja, ki je časi kaj razkladal Livsteku in v dolino tetrisa pridemo pravzaprav mimo Tepanj in čez butalske hribe. Ne, ne, ni mogoče pisati globokoumnih razmislekov po takem branju. Je na koncu treba knjigo preprosto še enkrat vzeti od začetka in prehoditi to Celje z gospodom Goršičem od Polul pa ob vsej Hudinji, Celje, ki je ravnokar še bilo, pa ga ta hip že ni več. Izogniti se morate le multikinu, kjer zvok prihaja nekje od zadaj in ti butne v mozeg, da ti ubije bobniče en dva tri, kladivce nakovalce paf. Mladina pa uživa, bolj gluhi pridejo iz kina, boljše je. In ne slišijo duha Cirile Goršič, ki pacá s testom za češpljeve cmoke. (Peter Rezman)