Avtor: Vanja Pegan
Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja
Nikjer doma. Táko je občutje protagonista na začetku pričujočega romana, mladega moškega v tistem prelomnem času, ko se je potrebno zbotati s svojim življenjem in si postaviti smernice za naprej, v točki, v kateri stvari, ki jih nisi naredil, začnejo zahtevati svoje, mladost in nomadstvo pa pričneta izgubljati čar. Roman, klasična tretjeosebna pripoved, je predvsem bralni užitek, saj ne manjka niti napete zgodbe niti izrisov vzdušja niti izdelanih opisov istrske pokrajine. Fragmentirana fabula je v celoto zložena tako natančno, da se bralec, tudi če prestopi iz protagonistovega otroškega spomina v sanje ženske, ki jo ljubi, niti za hip ne izgubi. Informacije so razporejene subtilno, branje je podobno drsenju po mirni gladini, pod katero pa brbotajo silne gmote skritega. Osišče junakovega »iskanja samega sebe« je otok. Otok, ki je bil nekoč njegov dom, otok, ki ga je določil kot osebo, otok, ki ga je zapustil in na katerem je pustil toliko nedotaknjenih bolečin, da je njegov strah, kako se bo z njimi soočil, upravičen. Soočiti pa se mora, in to ne povsem po lastni izbiri, ampak tudi pod prisilo gmot, ki se pretakajo pod gladino. Pot se odpira sama. Izbira lahko le, ali bo nanjo stopil. Otok je temeljni simbol, z njim so izražena protagonistova občutja: otok zlovešč, otok v megli, neviden, a slutljiv, otok blizu, otok daleč. Otok, ki si ga zapustil, da se vrneš. (Lučka Zorko)