MATIČAR

Avtor: Milan Kleč

Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja

Kot zapiše dr. Boris A. Novak v spremni besedi k romanu Matičar, je Milan Kleč umetnina Milana Kleča, v svoji prozi, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada, je Milan Kleč razvil posebej, svojstven jezik, tako imenovani Klečizem, pod katerim je vse bolj znan in med bralci priljubljen pa tudi v slovenskem literarnem prostoru prepoznaven in reflektiran pisatelj. V romanu Matičar se Kleč ukvarja s tematiko osamelosti v zrelih letih. Junak se najprej na družinskem srečanju sreča z nagrobnim kamnom, na katerem je, spričo enakih imen za več generacij, zapisano njegovo lastno ime, srečanje je vesele narave, poroči se junakov brat, ki ga navdušen nad srečanjem, veselo fotografira ob nagrobnem kamnu. V romanu Matičar torej najdemo vso tragikomičnost osamljenega in duhovno pravzaprav osiromašenega sodobnega človeka, ki mu potrošniški impulzi iz okolja pridejo do živega šele, kadar doživi kaj tako tragi-komičnega kot je njegovo lastno ime napisano na nagrobnem kamnu. Tudi ljubezen je takemu junaku nekaj, kar mu ni čisto tuje, a mu hkrati predstavlja tudi nekaj, za kar je potrebno sprejeti odgovornost, kar pa sodobnemu človeku ne diši preveč. Vse to Milan Kleč v romanu Matičar podaja v izrazitem ritmu, jezikovna spretnost kaže na hudomušno popisovanje, pod katerim pa brbota ostra kritika sodobnega človeka, ki je, spričo nikoli prevzete odgovornosti za svoje življenje na koncu sam s svojimi sanjami.