NA OBALI OCEANA TOVARNA POEZIJE

Avtor: Ivo Svetina

Zbirka:VEDUTE

Je pesem belina otoka ali modrina morja, ki ga obkroža? Je kamnita obala ali mehka neskončnost, ki se obale dotika? Je v njej zakoreninjen mit ali bežnost? Nič novega ne ugotavljam, ko trdim, da pesniku Ivu Svetini tudi v pričujoči zbirki pesem pomeni oboje. V njegovih besedah mitičnost ali mističnost prežarči preteklost in razžari sedanjost. Nikoli ne deli, zmeraj le združuje. S svojo graciozno pisavo, zapisano s tankim, a sijoče ostrim rezilom, ne para trenutka, da bi ločil čase in prostore, ampak zato, da jih strne. Seveda pa mu ne gre le za meditativno ali metaforično iskanje neke višje vseobsegajoče ravni, kjer sta komplementarna spremenljivost in statičnost. Pesnik namreč dobro ve, da je obala zato obala, ker je na njeni drugi strani vse, kar ni ona. In da je praznina prazna, ker je polnost polna. Po drugi strani pa se še kako zaveda tudi varljivosti kontrastov. »Skozi srce vodi pot na Pathmos,« skozi srce preroka, pa tudi skozi srce davnega Grka ali domačina, ki hordam turistov prodaja ribe, skozi srce ženske, katere hedonistični boki omamljajo kot vidno, in nenazadnje – skozi srce pesmi, ki je širše od samega sebe. Pesnik s skoraj neslišnimi koraki upesnjuje pot skozi svetovno in osebno zgodovino pesnjenja, skozi brezčasne prostore »tovarne poezije« na oceanski obali Afrike, pramatere obal, kjer se ne kadi iz dimnikov, ker »stroj za žalost predela« vse misli in besede. Toda pesnik Ivo Svetina znova dokazuje, da zna napisati nevidno pesem. (B. Gombač)

Razprodano