Na novo brati Florjana Lipuša
16. 05. 2013 19:00:00 Štihova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani
Vabimo vas na predstavitev novega romana pisatelja Florjana Lipuša z naslovom Poizvedovanje za imenom. z avtorjem se bosta pogovarjala urednik Orlando uršič ter literarni teoretik, kritik in pisatelj Aljoša Harlamov. Slovensko koroško leposlovje je s Florjanom Lipušem dobilo ustvarjalca, ki mu je v marsičem odprl nove horizonte. Vsebinsko jedro njegove poezije, dramatike in predvsem proze slovenska koroška zamejska problematika, ki pa je ne vidi tradicionalno in je ne rešuje z narodnoobrambnimi in narodno vzpodbudnimi besedili. Tako kot v vseh doslej, se tudi v novem romanu Lipuš slovenske problematike ne loteva z narodnim ali nacionalnim hujskaštvom, pač pa z literaturo, katere odlika je jezikovna ostrina s katero izgradi svoj odpor proti vsemu, kar spodkopava slovenski jezik. Jezik s katerim Slovenci smo ali nismo, bomo ali pa ne bomo, kot je dejal v govoru ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo. Nič v Lipuševih delih ni neznano, nič ni že znano, vselej ga lahko beremo na novo, četudi se vrača vselej k istemu vodnjaku. Avtor tako kot v večini svojih del tudi v romanu Poizvedovanje za imenom svari pred jezikom žandarjev, ki so prišli tudi k njegovi hiši in mu mamo odpeljali v koncentracijsko taborišče, svari pred dejstvom, da je na dvojezičnih tablah vendarle en jezik zgornji, drugi pa spodnji, pripoved pa duhovito, estetsko dovršeno ter formalno dodelano zaokroži s prikazom občnega zbora dvornih norcev v duhovno opustošeno deželi. »Živele dvojezične table in deželna elektrika naj jim sveti!« je le ena izmed otvoritev klobčiča, ki ga Florjan Lipuš v romanu Poizvedovanje za imenom odmotava stavek za stavkom, besedo za besedo, kot njegov junak odmotava mrežo, ki so jo okrog njega in okrog drugih koroških Slovencev med drugo vojno in po njej spletli tisti, ki govorijo zgornji jezik. V romanu Poizvedovanje za imenom se Lipuš na oster način dotakne tudi problematike slovenskega jezika pri današnjih koroških Slovencih, potomcih tistih koroških Slovencev, ki so zavoljo slovenskega jezika preživeli vojni in povojni pekel, kar je bil avtorju osnovni navdih, češ, nekaj pa ta jezik že mora biti vreden, če so toliki in toliko zaradi njega trpeli. Lipušev literarni jezik, pa naj se sliši še tako paradoksalno, je vreden toliko, da skorajda prevlada nad vsebino. (Orlando Uršič)
