Skrunitelj

Avtor: Branko Gradišnik

Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja

V slovenskem literarnem prostoru ne zasledimo pogosto tako večplastnih, pronicljivih in duhovitih nastavkov za polemike, kot jih ponuja Gradišnikov potičje zaviti roman s histerično-senzacionalističnim naslovom Skrunitelj. Čeprav naslov pove morebiti več o avtorju dela kot o subjektu obravnave, pa že v uvodu zvemo, da esejistično zasnovani roman ne bi bil možen brez večletne pisemske korespondence med Gradišnikom in dejanskim literarnim zgodovinarjem, ki naj vsaj tule ostane anonimen. Prav tako, ne bi bil možen brez prepisov pogovorov, ki jih je med osmimi seansami z avtorjem (v domu za onemogle, v katerem avtor vegetira) opravila študentka slovenščine Anka Rivanc, in sicer, prvi ovinek, v nam neznanem, a gotovo prihodnjem času, že po tistem, ko naj bi bil anonimni računalniški genij z ljudskim vzdevkom Virusman začel metodično brisati z obličja sveta vse elektronske zapise in komunikacije. »Stojte, to je to.« »Vidmar piše, da ga je pijanega pospremil do vhoda v hišo na Kongresnem trgu prav Levstik. Cankar je bil tako pijan in morda od vsega zdelan, da je Levstika prosil celo, naj ga nese gor do njegove sobe. Levstik ga je smehoma zavrnil. In odšel. Torej le ni izkoristil priložnosti, ki se mu je ponudila. Spominjam pa se, da sem nekje prebral, da je šel iz Štruklja do tja še nekdo.« »Ko sem prvič bral Obraze, sem se že spraševal o tem, čutil sem, da bi bila Cankarjeva smrt lahko hvaležna tema, vendar nisem pograbil – takrat še ne.«