Brezplačna dostava za vsa naročila

RASTER

Avtor: Milan Vincetič

Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja

V svoji novi pesniški zbirki Raster Milan Vincetič slika na svoja panonska stopala in dela odtise v grudo, ki jo je že nič kolikokrat prehodil po dolgem in po čez, kot bistri hodec ali pa kot neumorni sanjač. V njegovih pesmih se hoja prebuja počasi, potem nemudoma postane drsenje, lizanje besed, tako skrivnostnih, pradavnih, domačih. Svet, ki ga opisuje Vincetič, je tako blizu in tako spraven. Navkljub temu, da je med verzi kdaj čutiti temne plasti človeškega življenja, je v njih vendarle polno tiste optimistične, ironične dinamike. Njegova osebna zgodba zaobsega detajle, posamezne orise, ki so nam kdaj prišli naproti ali smo jih bežno prepoznali kot slike iz našega vsakdanjika. V zbirki govori med drugim tudi o spominu. Longplejke se vrtijo na gramofonu, med prsti sličice kraljestva živali, potem ko je jezik že okusil sladkobo tanke čokoladice, pod katero so se skrivale sličice, češki kondomi v predalu, pisma, ki se še pišejo na roko, bolšji trg, ki vabi medse. Potem refleksija sodobne utehe v telenovelah, pozaba obraza ob vzglavju v glasnem odblesku dneva, pobeg skozi šivankino uho, da si še komajda ti. Pa vendar so vse pesmi še vedno tako Vincetičeve, tako prepoznaven je ta lirski rokopis. Tako zelo zelo njegov. Pozoren bralec kaj kmalu ugotovi, da so pesmi razdeljene, tako kot že prej npr. v Lakmusu in Balti, v sedem ciklov po sedem pesmi. Motivi, Povedke, Tinkture, Prepisi, Pagine, Stajanke in Naricaljke se začnejo z uvodno Po očetu in zaključijo s končno pesmijo Po materi, obe pa sestavljata okvir zbirke. Vsaka posamezna pesem, pisane so v zgoščenem pesniškem jeziku, je zgrajena iz zapovrstnih sedemnajstih verzov, kar je tudi del pesnikovega geometrijskega rastra. Knjiga je bila nominirana za Jenkovo nagrado 2005.

Hitri pregled

V svoji novi pesniški zbirki Raster Milan Vincetič slika na svoja panonska stopala in dela odtise v grudo, ki jo je že nič kolikokrat prehodil po dolgem in po čez, kot bistri hodec ali pa kot neumorni sanjač. V njegovih pesmih se hoja prebuja počasi, potem nemudoma postane drsenje, lizanje besed, tako skrivnostnih, pradavnih, domačih. Svet, ki ga opisuje Vincetič, je tako blizu in tako spraven. Navkljub temu, da je med verzi kdaj čutiti temne plasti človeškega življenja, je v njih vendarle polno tiste optimistične, ironične dinamike. Njegova osebna zgodba zaobsega detajle, posamezne orise, ki so nam kdaj prišli naproti ali smo jih bežno prepoznali kot slike iz našega vsakdanjika. V zbirki govori med drugim tudi o spominu. Longplejke se vrtijo na gramofonu, med prsti sličice kraljestva živali, potem ko je jezik že okusil sladkobo tanke čokoladice, pod katero so se skrivale sličice, češki kondomi v predalu, pisma, ki se še pišejo na roko, bolšji trg, ki vabi medse. Potem refleksija sodobne utehe v telenovelah, pozaba obraza ob vzglavju v glasnem odblesku dneva, pobeg skozi šivankino uho, da si še komajda ti. Pa vendar so vse pesmi še vedno tako Vincetičeve, tako prepoznaven je ta lirski rokopis. Tako zelo zelo njegov. Pozoren bralec kaj kmalu ugotovi, da so pesmi razdeljene, tako kot že prej npr. v Lakmusu in Balti, v sedem ciklov po sedem pesmi. Motivi, Povedke, Tinkture, Prepisi, Pagine, Stajanke in Naricaljke se začnejo z uvodno Po očetu in zaključijo s končno pesmijo Po materi, obe pa sestavljata okvir zbirke. Vsaka posamezna pesem, pisane so v zgoščenem pesniškem jeziku, je zgrajena iz zapovrstnih sedemnajstih verzov, kar je tudi del pesnikovega geometrijskega rastra. Knjiga je bila nominirana za Jenkovo nagrado 2005.

Sorodne knjige


Book Image

Ljubljanske ulice

Book Image

Delci svetlobe - nominacija za nagrado kresnik

Book Image

Prva liga

Book Image

Stražar