Avtor: Zoran Predin
Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja
”In vendar kakovost in svetost umetnosti ostaja v sredici njegovega razmišljanja, katerega ranljivo dostojanstvo skuša zamaskirati s sočnim humorjem in s tezo, da so njegova razmišljanja kvečjemu za sproščeno poletno branje. Sprostimo se torej v poletni maniri, toda ostanimo budni, kajti »sovražnik« nikoli ne počiva, in če je res to, bi utegnilo veljati tudi, da človek nikoli ne ve, kje ga utegne v zasedi presenetiti kaka dobra ideja. Predinovi romančki, kratki spisi, črtice, komentarji, kolumne, ali kakor koli še bi se reklo žanru, s katerim je svojo glasbo za hipec postavil na drugo mesto, so prav to in bržkone še več. So točka neprijetnega srečanja, ki pa v sebi nosi neko nepredvidljivo duhovno rešitev: če boste v branju spisov uživali toliko, kot sem pisec teh vrstic, boste razumeli, o čem govorim. Seveda ne govorim o užitku, kakršnega prodaja Predinov deveti najlepši predsednik na svetu. Tudi ne govorim o užitku, ki ga prinaša istovetnost misli pisca z bralcem. Narobe. Predin je v mnogočem neprijeten sogovornik bralcu njegovih tekstov in poslušalcu njegovih pesmi. In vendar ostaja tam, na drugi strani žalostnega nasmeha, zvesto in v prepričanju, da ljudje lahko sobivajo tudi, če se ne strinjajo, dovolj je da se spoštujejo in da to mislijo resno. V tej svoji misiji je Predin očitno odločen. Vedno in povsod je zanjo zmožen iti z glavo skozi zid.” Iz spremne besede Janeza Markeša
”In vendar kakovost in svetost umetnosti ostaja v sredici njegovega razmišljanja, katerega ranljivo dostojanstvo skuša zamaskirati s sočnim humorjem in s tezo, da so njegova razmišljanja kvečjemu za sproščeno poletno branje. Sprostimo se torej v poletni maniri, toda ostanimo budni, kajti »sovražnik« nikoli ne počiva, in če je res to, bi utegnilo veljati tudi, da človek nikoli ne ve, kje ga utegne v zasedi presenetiti kaka dobra ideja. Predinovi romančki, kratki spisi, črtice, komentarji, kolumne, ali kakor koli še bi se reklo žanru, s katerim je svojo glasbo za hipec postavil na drugo mesto, so prav to in bržkone še več. So točka neprijetnega srečanja, ki pa v sebi nosi neko nepredvidljivo duhovno rešitev: če boste v branju spisov uživali toliko, kot sem pisec teh vrstic, boste razumeli, o čem govorim. Seveda ne govorim o užitku, kakršnega prodaja Predinov deveti najlepši predsednik na svetu. Tudi ne govorim o užitku, ki ga prinaša istovetnost misli pisca z bralcem. Narobe. Predin je v mnogočem neprijeten sogovornik bralcu njegovih tekstov in poslušalcu njegovih pesmi. In vendar ostaja tam, na drugi strani žalostnega nasmeha, zvesto in v prepričanju, da ljudje lahko sobivajo tudi, če se ne strinjajo, dovolj je da se spoštujejo in da to mislijo resno. V tej svoji misiji je Predin očitno odločen. Vedno in povsod je zanjo zmožen iti z glavo skozi zid.” Iz spremne besede Janeza Markeša
Dno nima dna
Pes je lajal vso noč
Deset let razmišljanja
Kavč učiteljice veronike
