Kino

Avtor: Nataša Sukič

Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja

Domnevna svobodna volja, razpolaganje s svojo usodo, sta srhljivo v romanu Kino karikirana – in s tem seveda poudarjeno negirana: ko nadzornik enemu izmed igralcev 'ruske rulete' kaže, kako naj zavrti bobenček, svoje 'učenje' zaključi s stavkom: »Sam ga moraš zavrteti, tega ne bom naredil namesto tebe. Ti odločaš o svoji usodi, ne jaz.« V tem 'odločanju' je sprevrženo seveda vse: fant je v igro prisiljen, ta igra v samem bistvu sploh ni ruska ruleta, saj človeško življenje dejansko v njej že od samega začetka ne figurira kot vložek, vsi igralci bodo slej ko prej mrtvi. In nadalje – vsak udeleženec se v njej spremeni v morilca – enakega(!), torej nemočnega – drugega, o podaljševanju njegove agonije pa ne odloča njegova, temveč 'sreča' drugega, namreč tistega, ki mu usmerja pištolo na vrat. Njihova človeška veriga, v kateri drug za drugim, drug pod roko drugega umirajo, pa kruto simbolizira množico vseh ujetnikov sistema, torej domala vseh ljudi z delno izjemo tistih, ki se gostijo ob obloženi mizi. A tudi za njih velja: »Ko si enkrat v sistemu, te zagotovo ne izpustijo več. Zapisan si smrti.« Tako kot so sistemu (in z njim smrti, mišljeni tudi kot radikalni psihični mrtvosti) zapisani vsi prebivalci malega rudarskega mesta – prestrašena, pasivna, molčeča večina, ki s svojim neagiranjem, dopuščanjem zločina temeljno omogoča delovanje sistema.

Razprodano