Avtor: Georges Perec
Zbirka:NOVA ZNAMENJA - humanistična zbirka
To je eno najkompleksnejših del sodobnega francoskega pisatelja Georgesa Pereca, rojenega leta 1936 staršema, ki sta bila poljska Juda in sta kakih deset let pred tem emigrirala v Francijo, v Pariz. Besedilo je avtobiografska fikcija, katere menjajoči se polovici sta bili napisani v dveh razdobjih in sta z montažo in grafično postavitvijo ohranjeni kot ločeni plasti. Najprej je nastal fikcijski del, zgodba o W, ki si jo je Perec izmišljal pri trinajstih letih, jo dvajset let pozneje obnovil in v obliki feljtona leto dni (1969 – 1970) objavljal v reviji La Quinzaine litteraire. Drugi, avtobiografski del, pa je avtor napisal v letih 1970 – 1974. Nastajal je vzporedno z napredovanjem njegove psihoanalize v letih 1971 – 1975. Ta del obdeluje simptom, izhajajoč iz otrokove izgube staršev – potem ko sta oba nerazložljivo izginila iz njegovega življenja in je moral med vojno tudi zamolčati svoj judovski izvor, pozabiti kdo je, je skoraj v celoti pozabil prvih šest let svojega življenja. Obe plati pripovedi napredujeta proti skupnemu sečišču, prelomu, srečanju z nečim nečloveškim, česar pa nikoli neposredno ne izrazita. To neizraženo se nakazuje iz njunih medsebojnih osvetljav, odzvanjanj, navezav. Oba dela pripovedi pa sta vendarle povezana v dovolj trdno mrežo, ki jo pisatelj plete s tematskimi, oblikovnimi in besednimi povezavami med besediloma. Prav delo na pisavi je namreč sredstvo, s katerim Perec ne izreče, ampak manifestira izvor svoje potrebe po ustvarjanju, bralcu pa omogoči, da čutno dojame ta občutek umanjkanja, generativne praznine, iz katere izhaja vse njegovo pisanje.