Avtor: Marina Cvetajeva
Zbirka:NOVA ZNAMENJA - humanistična zbirka
To je zadnja in najdaljša proza ruske pesnice Marine Cvetajeve. Pisati jo je začela julija 1937, končala pa januarja 1938, v svojem zadnjem francoskem obdobju. 27. septembra 1937 je o njej pisala češki prijateljici Ani Teskovi: »Vse poletje sem pisala svojo Sonječko – povest o prijateljici, ki je pred kratkim umrla v Rusiji. Težko napišem prijateljici – to je bila ljubezen – v ženski podobi, nikogar v življenju nisem tako ljubila – kot njo. To je bilo spomladi 1919. leta – to je bila pomlad 1919. leta. In od takrat je vse spalo – živelo znotraj mene – in vest o smrti je razburkala vse globine, morebiti pa sem se sama spustila v tisti večni vodnjak, kjer je zmeraj vse – živo.« To je stilno zanimiva in raznorodna proza, ki vključuje različne žanre – spomine, biografske in avtobiografske elemente, esej, pesmi, pisma, dnevnik. Ostrina misli se zliva z ostrino pogleda, razčlenjevanje lastne duše in njenih najtanjših vzgibov z bleščečim podajanjem tujega govora. Povest o Sonječki je prevedla Lidija Gačnik Gombač.