Avtor: Dušan Jelinčič
Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja
Kam gre veter, ko ne piha je pripoved o plezanju na himalajske osemtisočake, o vsem, kar stoji med in v isti sapi omogoča eno samo pot od baze do baze in skozi baze do vrha, pot, ki ni nič manj metafora življenja samega. Alpinizem je hvaležna dejavnost za tistega, ki se nahaja na razpotju. Pri njem ni potrebno iskati metafor, ker že sam predstavlja metaforo: samo s trdno voljo, odgovornim pristopom in nečloveškim naporom se prebiješ vse višje in višje – v tem primeru čisto fizično višje, brez prispodob. V stvarnosti našega planeta pač ni nič višjega od Himalaje. Kam gre veter, ko ne piha je prav toliko ali še več pripoved o človeku v svetu življenja, izražena s podobo alpinista, ki bo moral svoj zadnji spopad z goro opraviti sam. Sam bo moral svoj navidezni poraz spremeniti v največjo zmago in dokazati, da je samota odlika, ki te ne izda nikoli: je tvoja in če se obrne proti tebi, si sam kriv za to. Sicer pa se v Himalaji, kot v življenju, razen ko moraš biti navezan zaradi razpok ali nevarnega terena, v bistvu vedno vzpenjaš sam. Sam začenjaš pot, sam jo nadaljuješ in se sam ustaviš, ko pač tako čutiš. Bo torej sposoben podviga ali bo klavrno propadel? Se bo udobno namestil v opoj baznega sindroma, kakor imenuje lagodnost biti zraven v odpravi, a ne tvegati spopada z vrhom, ali bo tvegal? »Ponovim si besedo vrh in ne verjamem v njen prizvok. Ni realna, odmika se mi.« Je že samo biti zraven dovolj, ne da bi dosegel samoizpolnitev na nekaj blesavih kvadratnih metrih snega, kamenja in niča, ki je očitno vse? Kot v življenju. Samo biti zraven ali tvegati spopad z »vrhom«?