GRENKI MED - ponatis

Avtor: Andrej E. Skubic

Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja

Andrej E. Skubic (1967) je zablestel na slovenskem književnem obzorju že s svojim prvim delom, romanom Grenki med (1999), s katerim je osvojil tako nagrado za najboljši prvenec kot tudi prestižnega kresnika. Sledil je Fužinski bluz (2001), ki ga je dramatizacija postavila tudi na veliki oder ljubljanske Drame, pa še zbirka zgodb Norišnica (2004), roman Popkorn (2007) in številna strokovna dela, zlasti o sociologiji jezika, ter prevodni dosežki (najbolj bran med njimi je bil prevod kultnega Trainspottinga Irvina Welsha). Ko je Grenki med leta 1999 izšel, se je zdelo (kresnik in nagrada za prvenec sta to potrdila), da gre za eno tistih knjig, ki z zasedbo mest na imaginarnem literarnem zemljevidu res odpirajo nove pokrajine in obzorja. Začenjam s takoj vidnim segmentom, jezikom. Ko zdaj znova berem Grenki med, ga berem že povsem »tekoče«, skoraj brez zavesti o njegovi jezikovni drugačnosti. Dalje, naslednji kmalu opazni segment Grenkega medu je »multikulturnost«. Lahko bi bila naključna in nepomenljiva, vendar Skubičev opus govori, da ni. Multikulturnost je pač dejstvo, na srečo tudi slovensko, čeprav v času izida Grenkega medu mesto »tujca« pri nas še niso v takšni meri zasedali zahodnjaki. Bistveno se zdi, da ta prvi pravi vstop v literarni prostor ni rezerviran za kakšnega »velikega drugega«, temveč za skupinico marginalcev, ki so »drugi« tudi v svoji veliki sredini. Še dalje, očitno dejstvo Grenkega medu je tudi, da je »roman skupnosti«. V neki generacijski fazi je skupnost, kot jo postulira Grenki med, pač res »the way of life«. Zato bi, upajmo, ponatis romana, ki je preprosto prehitro izginil s knjigarniških polic, lahko pripomogel k izrisu nastajajočih literarnih razmerij. Petra Vidali