• Želim prejemati novice
  • Litera na Facebook - u
  •    
  •       
  •       



Tina Kozin
MOŽ S PETIMI PODPLATI

Zbirka : VEDUTE

Tisti, ki pričakujete še en izlet v pesniško pokrajino devetdesetih, kjer pesemski protagonisti pridno vlagajo kumarice, doživljajo zavezujoče osebnostne pretrese med pitjem kavice nekje vzdolž Canala Grande ali nas prepričujejo, kako so »na ti« z Rainerjem Mario … no, vsega tega v Možu s petimi podplati ni. Pesmi ostajajo nenaslovljene. In, res je, v prvencu Tine Kozin tudi ločil tako rekoč ni najti. A vse to še zdaleč ne pomeni, da se pričujoča zbirka usmerja v radikalnejši, bolj hermetični tip modernizma, ki se nadeja zunajjezikovno realnost nadomestiti z avtonomno, ne, neodvisno estetsko tvorbo, čisto kreacijo neomadeževane, brezbrežne domišljije. Tina Kozin je napisala zbirko, ki stopa po lastni poti. Neposredno izpovednost in zagrizeni privatizem devetdesetih nadomešča z bolj neosebno govorico. Ne-naivnost, kultiviranost izreke zna zagotoviti še kako drugače kakor z (kolikor bolj kričavim toliko bolj) jalovim zaklinjanjem veličin literarne zgodovine. Sploh pa je minilo že dolgo, odkar so se – čisto resno, brez ironije – v naši poeziji pojavili kraji, kot sta Lož ali Ruše. No, po drugi strani tudi skušnjavi po hladni, cerebralni abstrakciji prireže peruti – v zbirki je namreč vse polno besedil, ki nas povsem eksplicitno usmerjajo ; kolikokrat se vendar pesem začne s kazalnim zaimkom: tale. Tale prizor, ta slika, to okno. Seveda, specifičen način organizacije tehle pesmi, ki izganjajo ločila, da bi razprla polje večpomenskosti, saj se je tako težje odločiti, kje se končuje ena pomenska enota in začenja druga, navsezadnje potuji vse upesnjene prizore, slike, poglede, skratka, vse, kar je vidno, otipljivo, prisotno. Toda pozorno branje razkriva, da ni konkretno tisto, kar navsezadnje izginja: korenita / tla in debla so dejstva in senca viha / hlad do meje zgornjih vej nebo / ne seže v ta pogled in jasno je še / marsikaj drobnega ga je preraslo. To nebo, ki ga preraščajo drobne stvari, namreč ni samo nebo, ampak je tudi ne-bo, metafora za vse presežno, vzvišeno, tudi metafizično. Vse to zdaj doživlja svoj poraz, svoj zaton. Zato je napak brati te besede ne dosegajo neba, verz z začetka zbirke, kot še eno patetično jadikovanje nad nemočjo pesniške govorice; tam preprosto ni ničesar, ne dosegljivega, ne nedosegljivega. [N]ebo / neskončno / zračno // zahaja / in drobno spet / vzhaja in poezija je pri tem, po vsem sodeč, aktivno udeležena. Z zatonom neba se narava približuje, postaja bolj živa, ontološko polnejša, nebesa so, kot nas poduči drugi ciklus, naphana. S tem pa se – pravzaprav prav nič presenetljivo – odprejo vrata za smrt; kar je živo, tudi umira. Naphana nebesa za seboj torej nujno potegnejo Mahnjeno zvezdo: zdaj nekje v morju plavajoča otroška igrača evocira utopljeno deklico, spet drugič so pred nami povoženi sinji ježi in žabe na gozdnih poteh, a poceni sentimentalizmu poezija Tine Kozin ne odstopi niti milimetra. Namesto tega reče: ko Katje ni / niti v sobi / ki se sonči v topli luni / so vrata odstrta / in veter v prahu migeta. In to gre v živo, hočem reči, tako gre, kar je živo, v živo. Goran Dekleva

Redna cena: 17,00
Spletna cena: 2,00
Akcijska cena: 2,00
  • Založba Litera • © 2011 - vse pravice pridržane