• Želim prejemati novice
  • Litera na Facebook - u
  •    
  •       
  •       



Peter Kolšek
OPUŠČANJE VRTA

Zbirka : VEDUTE

Medtem »Ko ljudje zvečer po vrtovih / tratijo čas z nenehnim delovanjem, / z besnim zalivanjem že zdavnaj odžejanje zemlje …«, se je nekje na drugi strani »… čas skrčil na velikost otroških prstov po porodu …«, ugotavlja pesnik Peter Kolšek. Na eni strani torej navidez odrešujoča samopozaba, skrita v vsakdanjih bolj ali manj pomembnih opravilih, na drugi pa ranljivo zavedanje minljivosti in enkratnosti časa, ko sta v nekem trenutku smrt in rojstvo povsem drug ob drugem in predvsem eden zaradi drugega. Zdi se, da je pesnik v najzrelejšem obdobju svojega ustvarjanja z obema nogama na drugi strani, zato zavestno »opušča vrt«, oziroma se vsaj na neki ravni odreka njegovi barviti zemeljskosti. Kot da bi hotel zgostiti mrak in iz njega iztisniti »rafal« oziroma »blisk« svetlobe, da bi ta z vso jasnostjo razsvetlila prostor, ki ga je z leti ustvaril kot človek in predvsem kot pesnik. Zdi se, da v nekem trenutku namesto njega z njegovimi usti spregovorita vsevednost in vsevidnost. Zaveda se, da je prišel tja, kjer lahko »čuti rano, preden se je dotakne nož«. Toda prav ta tako živa in občutljiva predvečerna svetloba, ki jo v pričujoči zbirki pogosto ostrijo temne sence pokopaliških cipres, neusmiljeno odkriva nejasnost prehojene poti, češ »preveč nejasen si se odpravil na pot.« Itaka ni dosegljiva, zato Kolšek nekajkrat celo podvomi v smiselnost ustvarjalnega akta: »Nič zanesljivega ne moreš povedati« ali »izgubil si jezik«. Neusmiljena višina svetlobe je nenadoma njena šibkost. Pesnik se sam sebi zdi podoben lučkam, ki brez pravega namena in smisla prazno svetijo še dolgo po prazniku. Kot da se je vse, kar se ima velikega zgoditi, že zgodilo. Pa četudi kdaj le v obliki golega hrepenenja po idealih, bodisi na osebni kot tudi na medosebni in širši družbeni ravni, kajti: »Kar je prej privijalo stenj pričakovanja, / gori zdaj s potratno natančnostjo.« Toda prav v tem, za slovensko poezijo nenavadno iskrenem in nikakor ne jadikujočem občutku odvečnosti, potratnosti, nezanesljivosti, v nekakšnem praznem teku, ko se pesniku zazdi, da ga stvari le še prehitevajo, ker mu je sedanjost vse bolj tuja in daljna, se rojevajo Kolškove najboljše pesmi. Ki so polne pretresljivo ekspresivnih podob in globoko pomenljivih zgodb, pa tudi aluzij in pretanjene korespondence z domačo in svetovno literaturo. Predvsem pa gre za odkrit pogovor s smrtjo, ki je včasih otipljivo mesena, spet drugič brezmadežno eterična, a kljub vsej svoji vsemogočnosti zmeraj nižja od praga pesnikove besede. Vrata se zatorej vse bolj zapirajo, a kot zapiše Kolšek: »Priprta vrata so odprta na stežaj.« Borut Gombač

Redna cena: 12,00
Spletna cena: 2,00
Akcijska cena: 2,00
Razprodano
  • Založba Litera • © 2011 - vse pravice pridržane